| Ko je leta 1998 na salonu
avtomobilov v Parizu Renault pokazal novi Clio,
so pri Renault Sportu pokazali agresivno
različico, a le kot prototip. Pa je bilo
zanimanja preveč, da bi ga zapeljali v muzej.
Skupaj z britanskim TWR (Tom Walkinshaw Racing)
so razvili tole, kar vidite na slikah.
Dvosedežnik temelji na
dirkaški različici Trophy, sicer namenjeni
tekmovanjem, serijo dvanajstih avtomobilov na dan
pa bodo kmalu pričeli izdelovati v Uddevalli na
Švedskem, ki je v lasti podjetja TWR.
Clio V6 je sicer nekoliko podoben Cliu, a res le
podoben. Motor je sad skupnega razvoja obeh
velikih Francozov (PSA in Renault), menjalnik in
še nekaj sestavnih delov je Renaultovih. Potem
gre paket delov na Švedsko, kjer se jih ročno
lotijo fantje Toma Walkinshawa. In nastane
Renault Sport Clio V6.
Če ga postavite vštric z navadnim Cliom, lahko
izmerite razlike v višini (V6 je nižji za 66
milimetrov) in širini (V6 je širši za 171
milimetrov), čeprav je hudič postavljen na
17-colska kolesa. Nekaj delov je prispeval Clio
2.0 16V (ki je prav tako izdelek Renaultovega
športnega oddelka) in sicer karoserijo, pokrov
motorja in pokrov prtljažnika.
Kljub temu, da nima zapore diferenciala sta bili
zadnji (pogonski!) kolesi med prvimi kilometri
večinoma v odličnem stiku z asfaltom in le ob
sunkovitem dodajanju plina se je Clio V6 skušal
zavrteti okrog navpične osi skozi težišče. To
je seveda nekje v sredi avtomobila, ker je V6
motor nameščen sredinsko. Vsi vozniki smo bili
precej previdni: tolikošna moč, tolikšen
navor, oboje na zadnjih kolesih in sredinski
motor - hm, teorija ni ravno pisana na kožo
nedeljskim voznikom.
Motor se je izkazal za nežnega; čeprav ima za
20 konjskih moči povečano največjo moč v
primerjavi z enakim izdelkom v drugih Renaultih,
je vseeno prijazen in ne sili koles, da bi se
zavrtela v prazno, vseeno pa omogoča hitro in
agresivno vožnjo. To je posledica novih batov,
ki vplivajo tudi na povečano kompresijo, za 4
odstotke povečanih in bolje obdelanih sesalnih
kanalov, više nastavljenega omejevalnika
vrtljajev motorja, novega izpušnega sistema,
lažjega vztrajnika, hladnejših svečk in
izboljšanega hlajenja, ki vključuje tudi oljni
hladilnik.
Z največjih 235 kilometrov na uro, pa tudi z
nižjih hitrosti, se je treba tudi varno
ustavljati. Štiri prisilno hlajene kolute
(spredaj 330, zadaj pa 300 milimetrov premera)
zavirajo dirkaške čeljusti. Te imajo spredaj po
štiri bate, k učinkovitemu zaviranju pa
pomagata še dvojni zavorni servo in
štirikanalni Boschev sistem ABS.
Čisto za motorjem je še nekaj malega lepo
obloženega prtljažnega prostora, a je večini
prtljage vseeno namenjen 67-litrski del pod
prednjim pokrovom. Tako je tale Clio z le dvema
sedežema, s skupnimi 112 litri prtljažnika in s
sredinsko postavljenim motorjem eden tistih
avtomobilov, kjer bo treba krepko skrčiti seznam
potnikov in njihove prtljage. Za nakup pa bo
najprej treba dobro pobrskati po denarnici in
pujskih: Revoz napoveduje okvirno ceno 7
milijonov in pol. Dva srečneža se bosta morda
lahko s Cliom V6 vozila že letos, do konca
prihodnjega leta pa skupaj 10.
|